processing
Skrij zemljevid

Podrobnosti

Ime Lepota in bogastvo mokrišč ob izlivu reke Soče v morje (It)
Naslov *Italija, riserva naturale regionale foce del fiume isonzo
GPS 45.736919453262594
13.526058197021484

Lepota in bogastvo mokrišč ob izlivu reke Soče v morje (It)

Glavna *Po sledeh narave (tujina) Lepota in bogastvo mokrišč ob izlivu reke Soče v morje (It)

Opis

Sóča (it. Isonzo, furlansko Lusinç) je reka v zahodni Sloveniji in severni Italiji. Izvira iz kraškega izvira v spodnjem delu pobočja Velike Dnine, teče po ledeniško preoblikovani dolini Trente in nato skozi Bovško kotlino. PriŽagi zavije proti jugovzhodu in teče po širši dolini do Mosta na Soči, nato po ozki soteski do Solkana. Pri Gorici vstopi v Furlansko nižino in se v široki delti izlije v Tržaški zalivJadranskega morja. Za porečje Soče se uporablja pokrajinsko ime Posočje. Večji levi pritoki so Tolminka, Idrijca in Vipava. Večji desni pritoki so Koritnica.Opis reke

Začetek Soče je kraški izvir v spodnjem delu pobočja Velike dnine nekaj deset metrov nad dnom doline Zadnje Trente, v nadmorski višini 990 m. Spomladi in poleti je najzgornejši del Soče lep alpski potok, ki prek manjših slapičev teče mimo Koče pri izviru Soče proti dnu doline, kjer se mu kot prvi pridruži pritok iz Zadnje Trente. Ta voda teče večino časa skozi grušč in prod v dnu doline, ob močnem deževju kot divji hudournik po široki beli strugi. Do prve manjše razširitve z zaselkom Na Logu, kjer se ji iz doline Zadnjice pridruži levi pritok Krajcarica (tudi Zadnjica), teče Soča po strmi strugi in v nekaj kilometrih premaga višinsko razliko skoraj 250 m. Za ta del reke do Loga je poznano tudi staro ime Šnita. Od tu naprej teče modro zelena reka po dnu ledeniško preoblikovane doline Trentaproti jugozahodu med vršaji hudourniških pritokov in podori in se tik pred izlivom levega pritoka Vrsnik zaje v slikovita korita, ponovno tudi nekaj kilometrov dolvodno pred izlivom levega pritoka Lepenjice. Še nekoliko niže vstopi reka v Bovško kotlino. Ta zgornji del doline ima izrazito alpske poteze, z značilno poselitvijo samotnih kmetij, ki stojijo na prodnih terasah ali vršajih soških pritokov.

Soča v Trenti

Pod vasjo Kal-Koritnica se Soči pridruži močan desni pritok Koritnica, ki priteka izpodMangarta, že v Trenti in Bovški kotlini bogatijo Sočo tudi številni kraški izviri, mdr. Glijun inBoka izpod Kanina. V Bovški kotlini se je Soča vrezala do 80 m globoko v rečne in ledeniške nanose in izdelala obsežno teraso, na kateri stoji Bovec. Njen strmec se v kotlini močno zmanjša in reka teče v številnih pramenih med bleščeče belimi prodišči, zelo priljubljenimi med poletnimi obiskovalci. Nekoliko niže, priŽagi, naredi značilen kolenast zavoj okrogPolovnika, sprejme z desne pritok Učjo in vstopi v širšo dolino, nastalo ob še vedno aktivnem idrijskem prelomu. Do Kobarida je reka globoko zarezana v rečne in ledeniške nanose, v katerih so izrazite terase, mestoma se prebija med velikimi podornimi skalami (med Srpenico in Trnovim) ter skozi slikovito sotesko med Trnovim in Kobaridom, izjemno priljubljeno med ljubitelji divjih voda. Med Kobaridom in Tolminom ima dolina smer proti jugovzhodu (zaradi idrijskega preloma). Reka ima tu manjši strmec in teče med širokimi belimi prodišči, naselja pa so odmaknjena od reke, razmeščena po izrazitih prodnih terasah ali vršajih pritokov. Na največjem, vršaju levega pritoka Tolminke, stoji mesto Tolmin in tu se reka obrne proti jugu ter za kratek hip zaustavi v umetnem jezeru, ob katerem stoji Most na Soči tik nad izlivom levega pritoka Idrijce. Do sem je v zadnji ledeni dobi segal skoraj 70 km dolgSoški ledenik in med drugim zapustil do 50 m visoko čelno moreno, na kateri stoji večji del Mosta na Soči. Tu Soča vstopi v več kot 30 km dolgo sotesko med gozdnatimi pobočji Kanalskega Kolovrata na zahodu inBanjšicami na vzhodu, ki se le tu in tam nekoliko razširi, da je prostor za večja naselja na terasah (Ročinj, Kanal, Anhovo in Deskle). Pri Solkanu vstopi Soča na Goriško polje, ki je po nastanku velik prodni vršaj Soče in najvzhodnejši odrastek Furlanske nižine. Vršaj je nastal z močnim nasipanjem proda v zadnji ledeni dobi, s katerim je reka svoj levi pritokVipavo potisnila prav pod severno vznožjeKrasa. Na ravnini na levem bregu stojita sestrski mesti, starejša Gorica (it. Gorizia) in novejša Nova Gorica. Od izliva Vipave navzdol teče Soča sprva tik ob vznožju Krasa mimoGradišča ob Soči (it. Gradisca d′Isonzo) inZagraja (it. Zagrado). Pod Vilešem (it. Villesse) se reki z desne pridruži še Ter (Torre), zadnji večji pritok, nato pa se nekaj kilometrov niže v široki delti izlije v Tržaški zaliv. Ravninska delta je sestavljena iz dveh zelo različnih delov: zgornji del, nekako do črte Červinjan (it. Cervignano del Friuli) – San Valentino – Staranzano, je zgrajen iz apnenčastega proda, ki sta ga v zadnji ledeni dobi nasula Soča in Ter (Torre), nekoliko višji, sušnejši ter intenzivno obdelan in poseljen, spodnji del pa je holocenske starosti, nižji, mokroten in preprežen s starimi strugami Soče. Obala delte je nizka in močvirna z bogatimi mokriščnimi habitati in je skupaj s spodnjim tokom reke dolvodno od izliva Tera zavarovana kot naravni rezervat Foce dell’Isonzo.

Vir: sl.m.wikipedia.org   UČNE POTI Obiskovalci lahko naravni rezervat odkrivajo po dveh glavnih poteh. Glavna in bolj obiskana je krajša, krožna učna pot, medtem ko je druga, ki vodi do izliva reke Soča zahtevnejša in daljša. Obe poti se začneta in se končata pri centru za obiskovalce. Obiskovalec se pripravi na ogled rezervata s pomočjo preglednih slik, modelnih prikazov in informativnih tabel. Prvi “obvezni” postanek, ki je skupen obema potema, je “Museo della Papera”, kjer obiskovalci skozi okna lahko opazujejo renaturalizirane sladkovodne površine, po katerih se pogosto pasejo kamarški konji. Človek je tekom let (do leta 2002) isola-della-cona-1 intenzivno obdelane površine močno spremenil, sprva je iz močvirij ustvaril pašnike, nato obdelovalne površine kot posledico agrarnih melioracij (v obdobju med obema svetovni- ma vojnama). Vse do leta 2002, v času intenzivnega obdelovanja, je človekovo delovanje močno spremenilo ta prvotno močvirna območja, ki so najprej služila kot pašniki in nato z izsuševanjem (med obema svetovnima vojnama) kot obdelovalna polja. Poseg za vzposta- vitev prvotnega stanja, ki ga lahko občudujemo in ki daje pečat otoku Cona (majhen del na- ravnega rezervata), so opravili s pomočjo tehnik sonaravnih gradbenih metod (biološkega inženirstva). Umetne odvodne jarke so zasuli in ponovno oblikovali bolj ali manj globoke površine ter otoke. S tem so omejili odtekanje vode s polj in ustvarili okolja sladkovodnih vlažnih in močvirnih pašnikov z obsežnimi plitvimi mlakami. Vzpostavitev prvotnega stanja zagotavlja dotekanje sladke vode iz padavin in iz arteških vodnjakov. Na teh naravno ob- novljenih površinah pazljivo upravljajo in strogo nadzirajo nivo vode in obseg rastlinstva; predvsem na obnovljenih površinah vzdržujejo rastlinstvo s pašo in košnjo, kar omogoča ohranitev prostranih odprtih površin in travnikov (pašnikov). Slednji predstavljajo idealno okolje za sive gosi (Anser anser), polojnike (Himantopus himantopus), pribe (Vanellus vanel- lus), “pobrežnike” nasploh in številne druge vrste, ki se na območju zadržujejo v različnih letnih časih. V pritličju muzeja je lokal, medtem ko se v zgornjem nadstropju nahaja opazovalnica “della Sarsegna” (Sarsegna v beneškem narečju pomeni kreheljc), ki zaradi višje lege zagotavlja veličasten razgled. Običajno se tukaj lahko opazuje na stotine osebkov različnih vrst čapelj, galebov, tukalic in zlasti gosi ter rac, pogosto v dometu dobrega fotografskega aparata (po možnosti opremljenega s teleobjektivom). KROŽNA UČNA POT Dolžina: 2 km Težavnost: lahka in primerna za vsakogar Dostopnost: na začetku je treba premagati nekaj stopnic in leseno brv Takoj na začetku krožne poti opazite posebno leseno konstrukcijo. To je ograda za konje in govedo, ki služi tudi kot prava “past” za obvladovanje živali, ki se prosto pasejo. V rezervatu živijo kamarški konji, ki že od nekdaj živijo prosto v naravi, v istoimenski regiji (Camargue)na izlivu reke Rone v južni Franciji. Ti konji so močni in pogumni ter istočasno mirni in dovzetni, zaradi česar so še posebej primerni pašo ter za konjeniški turizem. Skotijo se črne ali temno sive barve, ko odrastejo pa postanejo “beli” oziroma svetlo sivi. V majhnih mlakah, ki ležijo ob pešpoti, lahko v spomladanskih mesecih opazite precej živali, kot na primer drugod redko močvirsko sklednico (Emys orbicularis), ki lahko zraste do dolžine 35 cm in doseže težo do 1 kg. Je mesojeda in se hrani tako z majhnimi vodnimi vretenčarji kot z nevretenčarji. Najlažje jo je opaziti v poznih spomladanskih mesecih, ko ti plazilci po prihodu iz zimskega spanja potrebujejo največ sonca. Zelo pogosta je tudi belouška (Natrix natrix). To je nestrupena kača, ki je zelo pogosta na vlažnih območjih ali blizu bajerjev. Zraste lahko do enega metra in pol ali celo več, vendar pa so primerki, ki jih je mogoče opaziti, običajno manjši. Za opazovanje so zanimivi tudi pupki. V bajerjih naravnega rezervata se pojavljata dve vrsti teh dvoživk: veliki pupek (Triturus carnifex) in navadni pupek (Lissotriton vulgaris). Pupki spa- dajo med repate dvoživke, to je red dvoživk, ki ohranijo rep tudi po preobrazbi. V toplih letnih časih lahko opazite tudi nežne kačje pastirje. Ličinke, ki se izležejo iz jajčec, živijo v vodi, kjer se prehranjujejo s plenjenjem. Vplenijo lahko celo večji plen, kot so večji pa- glavci. Ko ličinka po steblu trstičja spleza na površje, se spremeni v odraslo, krilato žuželko. Odrasli kačji pastir (v naravnem rezervatu so opazili več kot 30 različnih vrst!) ima velike sestavljene oči, močne čeljusti, dva para prozornih kril in vitek, podolgovat zadek. Prva opazovalnica, na katero naletimo na poti, se imenuje “del Piropiro”. V poletnih me- secih lahko z nje opazujemo številno kolonijo čebelarjev (Merops apiaster), ki se zbira na namensko oblikovani pokončni prsteni steni. Opazovalnica je dobila svoje ime po nekaterih vrstah, ki jih je mogoče opazovati spomladi in tudi v poznem poletju ter jeseni. Omenjene vrste spadajo v skupino pobrežnikov, ptic, ki običajno iščejo hrano v plitvih vodah, v blatu med močvirni rastlinami in na vlažnih travnikih. Opazovalnice (ali “opazovalne točke”), kot je ta, so zgradili z namenom, da opazovalci ne bi motili ptic in drugih živali. Ptice, ki se počutijo varnejše in mirnejše, se približajo opa- zovalnicam. Ptice selivke, ki se zadržujejo v zavarovanih območjih, lahko številne in včasih celo opazne obiskovalce zaznajo kot “neškodljive”. Lahko bi rekli, da se ustvari neke vrste “obrnjen” živalski vrt: človek, ki ga omejujejo opazovalnice in zastiralna stena vzdolž poti, ter proste in svobodne živali! Druga opazovalnica, na katero naletimo, se imenuje “della Pavoncella” (pribina). Priba je značilna in elegantna vrsta značilna in elegantna vrsta pobrežnika (bele in črne barve, z dolgim čopom na tilniku in dolgimi krili z zaobljenimi konicami). Na travnikih in otočkih pred opazovalnico jo lahko občudujemo skoraj tekom celega leta. Skozi line sega pogled na re- naturirano okolje, ki je namenjeno urejanju vlažnih travnikov in sladkovodnih močvirij. Vlažni travniki so idealno okolje za opazovanje paše sivih gosi (Anser anser), ki so prisotne vse leto. V zimskih mesecih in hladnejših obdobjih pa lahko opazimo tudi beločele ter njivske gosi (Anser albifrons, Anser fabalis). Otočki služijo za počitek pribam in galebom: rečnim (Larus ridibundus) in črnoglavim (Larus melanocephalus) ter številnim drugim vrstam. Malo naprej od te opazovalnice se pot razdeli. Stopnice na desni strani vodijo preko nasipa in pot se nadaljuje proti izlivu (POT PROTI IZLIVU REKE SOČE, opisana na naslednjih straneh), medtem ko se na levi nadaljuje krožna učna pot. Tretja opazovalnica na renaturiranem območju, še vedno del krožne učne poti, je opazo- valnica “del Cavaliere d’Italia” (polojnikova). Ta opazovalnica gleda na najbolj pogosto poplavljene renaturirane površine z otočki. Na teh območjih se zadržujejo “race plovke”, nekatere vrste čapelj, nekatere vrste tukalic in razni pobrežniki. Polojnik (Himantopus hi- mantopus) je gnezdilka in selivka, ki se v rezervatu zadržuje od konca marca do začetka septembra. Je izredno elegantna ptica, dolga približno štirideset centimetrov, bele barve s črnimi krili in hrbtom ter dolgimi rdečimi nogami, ki ji služijo za iskanje hrane tudi v vodi globlji od dvajset centimetrov. Zato je povsem značilna, težko zamenljiva z drugimi vrstami, in je v velikem številu prisotna od marca do septembra. Sledi opazovalnica “del Palòt” (žličaricina). Gre za raco žličarico (Anas clypeata), z značilnim, zelo velikim in širokim kljunom, ki je podoben lopati nekdanjih solinarjev (palot), oziroma žlici, in zato ni čudno, da je v lokalnem “bizjaškem” narečju dobila ime palòt. S te opazovalnice je mogoče pogosto videti te ptice med iskanjem hrane – potapljanjem in precejanjem (filtriranjem) vode ter mulja, v iskanju majhnih živali ali rastlin (fito/zooplanktona). V pozno pomladanskih mesecih jih lahko opazujete pri dvorjenju, ko samci s pozornost vzbujajočimi gibi glave ter zasledovanjem, dvorijo samicam. Pot vodi do velike opazovalnice “della Marinetta”, ki je osrednji del rezervata. Objekt, ki je odlično umeščen v naravno okolje, ima tri nadstropja in je zasnovan tako, da nudi udob- ne točke za opazovanje okolij, ki so najbolj značilna za območje, tudi številnim in morda bolj glasnim skupinam. V okolici opazovalnice so uredili sladkovodno mlako, ki s pomočjo arteškega vodnjaka dovaja svežo izvirsko vodo. Steklena okna, ki so do polovice potopljena pod vodo, omogočajo obiskovalcem opazovanje podvodnega sveta. Pogosto je mogoče videti ribe, kot so rdečeperka (Scardinus erythrophtalmus), krapovec z rožnatimi plavutmi ali nenasitno ščuko (Esox lucius), ki neprestano išče plen. V ustreznih mesecih je mogoče opazovati tudi plazilce, kot je močvirska sklednica (Emys orbicularis). Na vodni površini plavajo listi in cvetovi nekaterih značilnih vodnih rastlin, kot sta lokvanj (Nymphaea alba) in rumeni blatnik (Nuphar lutea). V zimskih mesecih voda v tem bajerju, ki doteka iz številnih arteških vodnjakov, zamrzne zadnja in v hladnejših dnevih, ko se previdno približamo odprtim oknom, lahko opazujemo čisto od blizu različne vrste ptic pri iskanju hrane. Najbolj pogoste so zelenonoga tukalica (Gallinula chloropus), črna liska (Fulica atra) in kozica (Gallinago gallinago). Prostrana vmesna etaža je opremljena z velikimi okni, s pogledom na renaturirano območje (ki ga najbolj vdani obiskovalci imenujejo kar “Rip”). Obiskovalcem so na voljo daljnogledi in spektivi, informativne table o raziskovalni dejavnosti in obročkanju nekaterih posebnih vrst, ki so jih opazili v rezervatu, ter obrazec za beleženje opaženih vrst ptic. Ta prostor je predviden izključno za opazovanje ptic. Na udobnih klopeh in zaščiteni pred vetrom in dežjem lahko opazujete številne vrste ptic, ki se nahajajo tukaj v različnih letnih časih. Zgornje nadstropje ima okna na vseh straneh in omogoča 360-stopinjski pogled na pokrajino od Soče do Tržaškega zaliva z Istro v ozadju, od Devinskih sten do Julijskih Alp. Od tu dalje se krožna učna pot nadaljuje proti severu in je speljana po visokih nasipih, ki služijo kot varovalna ograda. Na levi strani se še vedno vidijo obrisi prostranih polj, medtem ko se pogled na desni strani odpre na kanal “della Quarantia”, ki je povezan z odprtim morjem. V njem se nahajajo rastlinske in živalske populacije, ki so značilne za prehodna okolja, kot so lagune z značilnimi “sipinami”, katere pomemben primer je viden z lesene brvi. Naprej se nahajata drugi dve prostorni opazovalnici “del Capriolo” in “della Volpe” (sr- nina in lisičja). Airone_Rosso_Foce_dell_Isonzo-1 V okolici prve opazovalnice je pogosto mogoče opaziti sledi srnjadi, ki hodi mimo v somraku. Lažje je opaziti malo belo čapljo (Egretta garzetta) in sivo čapljo (Ardea cinerea). Zadnjih nekaj let sta prisotni tudi velika bela čaplja (Casmerodius albus) in v pozni pomladi čopasta čaplja (Ardeola ralloides), ki jo, tako kot kvakača (Nycticorax nycticorax), lahko opazujete predvsem v toplejših mesecih leta. V spomladanskih mesecih naletimo na plašno rjavo čapljo (Ardea purpurea), ki ima najrajši gosto trstičje. Druga vrsta čaplje, ki jo lahko včasih opazimo, je kravja čaplja (Bubulcus ibis). Ta vrsta je vezana predvsem na govedo in tudi na konje, na katerih počiva in jim pogosto sledi, saj se hrani z žuželkami v njihovi okolici. Druga opazovalnica se imenuje lisičja, ker se nahaja v bližini nekaterih lisičin in poti, ki jih pogosto uporablja lisica. Ta nočno aktivna vrsta iz družine psov (Canidae) je na tem območju zelo pogosta. Skozi line lahko opazujemo izredno plitvo območje poplavljenih polj z značilnimi prostranimi, skoraj neporaščenimi muljastimi otoki, ki komaj segajo nad gladi- no vode ali pa so tik pod njo, med njimi pa je speljan plitek kanal. To območje so si izbrali razni “pobrežniki”. Kot pove že samo ime, imajo te ptice rade blatno, vlažno in mehko podla- go (tla), včasih pa tudi, prav nasprotno in predvsem v sušnih obdobjih, suho in zelo trdo podlago. Nizki otočki pokriti z redkim rastlinjem si je za svoje gnezdišče izbral tudi polojnik (Himantopus himantopus). Pred zadnjo opazovalnico pot prečka travnik, na katerem lahko z malo sreče vidite in srečate srne ter lisice. Ta opazovalnica se v beneškem narečju imenuje “Girigolina”, oziroma mokoževa (Rallus aquaticus). To je majhna ptica, ki se rada zadržuje v gostem trstičju, pozoren obiskovalec jo lahko opazuje skozi line opazovalnice. POT PROTI IZLIVU REKE SOČE Dolžina: 5 km. Vrnete se po isti poti, lahko pa naročite tudi prevoz s čolnom Težavnost: zahtevnejša Dostopnost: Premagati je treba nekaj stopnic in lahko se zgodi, da boste morali prečkati zelo blatne ali delno poplavljene odseke poti (pozanimajte se na recepciji) Za pribino opazovalnico se pot loči od krožna učna pot. Pot za nasipom, ki jo imenujejo tudi “Mondo Unito” (združeni svet), poteka po pašnikih skozi poplavni gozd in vas pripelje do opazovalnice imenovane “del Biancospino” (glogova). Ta opazovalna točke gleda na nasprotno stran renaturiranega območja. V popoldanskem času in pozimi je idealno mesto za opazovanje velikih jat beločelih gosi (ali drugih vrst) na paši. Pot vodi naprej mimo vlažnih travnikov poplavnega pasu, ki so spomladi polni cvetja. Pokrajina se hitro spremeni in se odpre na obe strani. Na desni se pot približa reki. Na njenem, od vode razjedenem bregu se upogibajo poljski je- seni in se zrcalijo v vodi. Za tako imenovanim mostom “Mezza Cona” pridete do zadnje opa- zovalnice, ki je usmerjena proti ustju. Opazovalnica “Cioss” je dobila ime po benečanski besedi za žvižgavko (Anas penelope). Na južni strani lahko opazujete ponovno poplavljena polja in obsežna peščena ter glinena obrežja. Naprej se pogled odpre na Tržaški zaliv. V daljavi lahko opazite visoko apnenčasto obalo Devinskih pečin. V mesecu novembru je od tega mesta pa do ustja mogoče opazovati med 20 in 30 tisoč osebkov gosi, pripadajočih različnim vrstam, ki se zbirajo zaradi prehranjevanja. Na območju plimovanja lahko celo leto opazujete številne osebke velikega škurha (Numenius arquata), ki je tudi simbol rezervata. Veliko pa je tudi pobrežnikov, kot so spre- menljivi prodniki (Calidris alpina), in črnih prosenk (Squatarola squatarola). Proti rtu “Spigolo” se kopno okrog nasipa, po katerem je speljana pot, vedno bolj oža. Na zahodni strani, v smeri proti reki, gosto trsje nudi zatočišče plašicam (Remiz pendulinus) in trstnim strnadom (Emberiza schoeniclus). Pot se konča pri kanalu beneške obalne vodne poti (Idrovia Litoranea Veneta), na katero pridete po prečkanju območja, na katerem je postavljenih nekaj slikovitih lagunskih “koč”.   Vir: Brochure Deželni naravni rezervat na izlivu soče – AdriaWet2000

Vaše Mnenje

Dostop
Urejenost

Leave a Comment