processing
Skrij zemljevid

Podrobnosti

Ime Frančiškanski samostan Kostanjevica in Burbonke
Naslov Slovenija, Primorska, Frančiškanski samostan Kostanjevica, Nova Gorica
GPS 45.9501
13.6371
Spletna stran/vir www.novagorica-turizem.co...

Frančiškanski samostan Kostanjevica in Burbonke

Glavna Cerkve Frančiškanski samostan Kostanjevica in Burbonke

Opis

V neposredni bližini mestnega središča Nove Gorice, na 143 m visokem griču na Kostanjevici, se nahaja cerkev Gospodovega oznanenja Mariji in k njej prizidan frančiškanski samostan. Tik ob slovensko-italijanski meji, je na Kapeli, kot temu kraju pravijo domačini, staro božjepotno svetišče s pestro zgodovino in bogatimi zakladi preteklosti. Na Kostanjevico radi zahajajo verniki in turisti z obeh strani meje. Za Kostanjevico že 180 let skrbijo očetje frančiškani. Je duhovno središče, spomenik sakralne umetnosti ter zgodovinski in kulturni spomenik (grobnica Bourbonov in samostanska knjižnica). Po vojni je bil tu sedež apostolskega administratorja. O nastanku cerkve kroži nekaj legend, iz zgodovinskih virov pa je razvidno, da je leta 1623 grof Matija Thurn na svojem zemljišču dal sezidati manjšo cerkev, kamor so prenesli Marijino podobo, pred katero so se ljudje zbirali k molitvi. Poleg cerkve je tudi manjši samostan. Med prvimi skrbniki cerkve so bili karmeličani, ki so obe zgradbi 134 let širili in lepšali. Razcvet Kostanjevice je za desetletje prekinil odlok Jožefa II. iz leta 1781, s katerim so bili karmeličani pregnani s Kostanjevice leta 1785. Leta 1811 je bila Kostanjevica dodeljena v upravljanje slovenskim frančiškanom. V prvi svetovni vojni uničeno cerkev, so v letih 1924-29 obnovili in poskušali z bogatimi štukaturami oživiti prejšnjo lepoti. V središču marmornatega oltarja je podoba Marije z Jezusom v zlatem, z žarki obdanem okviru. Posebnost kostanjeviške cerkve so številne nagrobne plošče, kar kaže navezanost vernikov na ta kraj. Kulturno zgodovinsko podobo Kostanjevice označuje tudi grobnica, kjer so pokopani zadnji potomci francoske kraljeve rodbine Bourbonov. Ob julijski revoluciji leta 1830 so odstavili kralja Karla X. Bourbonskega in ga skupaj z družino pregnali iz Francije. V Gorici so našli zavetišče pri goriškem grofu Coroniniju. Želeli so biti pokopani na Kostanjevici. Tako slovi danes kraj po svetu kot Mali St. Denis. Samostanska knjižnica se imenuje po patru Stanislavu Škrabcu, največjem slovenskem jezikoslovcu, ki je na Kostanjevici živel več kot 40 let. Ko so frančiškani morali s SvetegGore v Gorico, so na Kostanjevico prenesli tudi bogato svetogorsko knjižnico, ki je hranila dragocene tiske od 16. stoletja dalje. Knjižnica se je pozneje bogatila, saj je na Kostanjevici delovala notranja redovna šola, ki se pa je morala leta 1915 zaradi vojne umakniti v Kamnik. Knjižnica je urejena v dveh večjih sobah v samostanskem traktu in ima okrog 10.000 knjig. Na prvem mestu velja omeniti kakih 30 prvotiskov (inkunabul), bogate pa so tudi zbirke od 16. do 19. stoletja. Med njimi je pomembnejša slovnica Adama Bohoriča Articae horuale z avtorjevim posvetilom. Zaradi dragocenosti je knjižnica od leta 1952 zaščitena kot kulturni spomenik. Od leta 1985 pa je celotno območje Kostanjevice (cerkev, samostan, knjižnica in grobnica) razglašeno kot umetnostni in arhitekturni spomenik. Tako predstavlja zaščiteno kulturno dediščino slovenskega naroda. Maja leta 2004 je bila na nekdanjem samostanskem vrtu ob južni fasadi samostanskega zidu na Kostanjevici pri Novi Gorici odprta zbirka vrtnic iz skupine burbonk. Zbirka je z 49 sortami ena najpopolnejših in največjih zbirk vrtnic burbonk na svetu. Burbonke, vrtnice devetnajstega stoletja, so v svetu večinoma izumrle. V Novi Gorici, mestu vrtnic, so zadnje ohranjene predstavnice dobile svoje posebno mesto in postale druga največja javna zbirka izvornih burbonk v Evropi (za Roseraie de l’Haÿ v bližini Pariza). Bohotijo se v neposredni bližini počivališča zadnjih francoskih kraljev, Burbonov, na vrtu Frančiškanskega samostana na Kostanjevici. Burbonke so med vrtnicami resnično nekaj posebnega, saj predstavljajo pomemben razvojni korak na poti od starih k modernim vrtnicam. Ime so dobile po otoku Ile de Bourbon v Indijskem oceanu, ki se danes imenuje Reunion. Torej je ime z Burboni, zadnjimi francoskimi kralji, povezano le posredno. Prve so nastale z naključnim križanjem dveh starih sort vrtnic, kitajskega šipka Old blush in evropske damaščanke Quatre saisons. Slavni francoski in drugi vrtnarji so sicer vzgojili okoli 1500 sort, ki so v nekaj desetletjih dobesedno preplavile Evropo. Do danes se jih je ohranilo le približno sto. Predstavljajo omamno dišeči pečat svojega časa, v katerem so krasile bivališča premožnih. Iz njih so nastale nove, moderne vrtnice, ki so te, starinske, počasi izrinile iz vrtov. df194902-dc48-4070-b537-4368ff838f1d Burbonke imajo, kot večina starih lepotic, svoje čare in svoje muhe. Slednje se kažejo predvsem v lastnosti, da večinoma bujno cvetijo le spomladi. Med njimi ni ne rdečih ne rumenih in ne oranžnih tonov, njihova kljub temu bogata barvna paleta pa se razteza od snežno bele (Boule de neige) do temno rožnate (Zigeunerknabe, Grüss an Teplitz, Frau O. Plegg). Nekatere so živahno pisane (Variegata di Bologna, Commandant Beaurepair). Večinoma cvetijo samo enkrat v letu, od začetka maja do začetka junija. Nekatere izmed njih pocvitajo prav vse leto (Adam Messerich). In kar je pri njih morda najbolj šarmantno – razkošje vonjav. Nežni, sveži, pa tudi izraziti, sladki in sadni, muškatni, vaniljevi, začimbni vonji … Opojne različice rožnih vonjev so resnično nekaj posebnega, v bogatih, zelo različno oblikovanih cvetovih, se najbolj razvijejo v sončnih dopoldanskih jutrih. Nekatere burbonke so bolj nizke rasti, druge radovedno vzpenjave (Mme Isaac Pereire), tretje trnasto in grmasto razrasle (Blairii N2) … Nekatere so celo brez trnja (Martha, Kathleen Harrop, Zephirine Drouhin), druge imajo kroglasto oblikovane cvetove (Madamme Pierre Oger), tretje so sramežljivo povešave (Coupe de Hebe) … Nekatere se košatijo z nežnimi in svetlo zelenimi, spet druge s temno zelenimi listi, tretje z vinsko rdečimi stebli in listi. Na Kostanjevici, v zavetju samostanskega dvorišča, obrnjenega proti jugu, v letu skoraj ni dneva, ko bi ne našli vsaj enega popka ali cveta. Izjemno mila mikroklima, ena najugodnejših za vrtnice v tem delu Mediterana, omogoča, da burbonke tu razvijejo vse svoje odlike. Zbirka burbonk na Kostanjevici se lahko pohvali tudi z veliko posebnostjo: tu lahko vrtnice rastejo tako, kot si v resnici želijo. Ljubitelji vrtnic jih bolj usmerjajo kot omejujejo, one pa jim vračajo s slapovi dišečega cvetja, ki jim v Evropi ni prave primerjave. Ni naključje, da so mnogim obiskovalcem od blizu in daleč postale vsakoletni vir navdiha, sprostitve in aromaterapije. Zamisel goriških ljubiteljev vrtnic se je uresničila leta 2003. Mesto vrtnic je poleg rožnih nasadov ob ulicah v nekaj letih dobilo skrbno urejeno rožno zbirko sedemdesetih različnih burbonk, edinstveno v svetu. Vrt burbonk je postal srce novogoriškega Festivala vrtnic, ki poteka od leta 2006, v naklonjenem sodelovanju z Mestno občino Nova Gorica in z zvestimi sponzorji. Postaja osrednja kulturna, družabna in poučna spomladanska prireditev mesta vrtnic, Nove Gorice. Ogledi zbirke burbonk in rožnih nasadov v mestu (ki navadno zacvetijo teden ali dva za burbonkami), različna poljudna predavanja, delavnice ročne ustvarjalnosti, izbor burbonke leta in najlepšega rožnega nasada, različne razstave, koncerti, degustacije, pa tudi bogata kulinarična in sprostitvena ponudba v času festivala bogatijo življenje domačinov in pomagajo graditi prepoznavnost mesta z vrtnico v grbu doma in na tujem.   Vir: http://www.slovenia.info/si/Kulturno-zgodovinske-znamenitosti/Fran%C4%8Di%C5%A1kanski-samostan-Kostanjevica.htm?kul_zgod_znamenitosti=5175&lng=1

Vaše Mnenje

Dostop
Urejenost

Leave a Comment