processing
Skrij zemljevid

Podrobnosti

Ime Srednjeveško mestece Caorle (It)
Naslov *Italija,
GPS 45.599089
12.889373

Srednjeveško mestece Caorle (It)

Glavna *Po sledeh človeka (tujina) Srednjeveško mestece Caorle (It)

Opis

Caorle je obmorsko mestece, ki turistom ne nudi le lepih plaž in raznolikih možnosti za zabavo, temveč tudi zanimivo zgodovinsko jedro in veliko lagunsko področje naravoslovnega pomena, ki je posejano s tipičnimi ribiškimi kočami “casoni”. Caorle_Glockenturm Zgodovinsko jedro Caorl spominja na Benetke in na otok Burano, saj je v njem veliko živahnih majhnih uličic (calli) in malih trgov (campielli), ob katerih stojijo raznobarvne hiše, obrnjene proti morskemu kanalu. V starem jedru Caorl se zraven stolnice visoko dviga star zvonik nenavadne valjaste oblike iz 11. stoletja. Mestece je bilo pomembno ribiško in trgovsko središče že v starih časih, še zlasti v srednjem veku. Včasih zgodovina privre na dan prav iz morja: v krajevnem Arheološkem morskem muzeju, ki ni še dokončno urejen, bodo na ogled stare barke, amfore in druge z morjem povezane najdbe. V središču Caorl vas bo gotovo zamikal sprehod po barvanih ulicah ali pa po nabrežju mimo dolge skalnate obale. Pot ob morju vodi do lepe cerkve angleske Matere božje, ki se dviga v objemu valov. Presenečenj, ki jih boste deležni v Caorlah pa še ni konec. Na nabrežju boste ugotovili, da so mnogi kamni izklesani v raznorazne podobe, tako da bo vaš sprehod dejansko podoben ogledu umetnostne galerije na prostem, ki postaja iz leta v leto bogatejša zaradi umetniške pobude Živo skalovje (Scogliera Viva) Caorle_santuario Laguna Caorl (povezana je s sosednjo laguno Bibioneja) se kaže kot zelo slikovito okolje: voda reke Lemene se tu stika z morjem, kar ustvarja zelo posebno sliko. Ob neravnih lepotah je tu tudi veliko sledi, ki kažejo na človekovo prisotnost. Takšne so na primer ribiške hiše iz slame in ločja, znane pod imenom “casoni caorlotti”, ki komaj opazno kukajo izza trsja na otočkih, ki jih rastje povezuje s kopnim. Casoni-800 Lignano Sabbiadoro Ribištvo: čolni in poklici med morjem, rekami in lagunami V Caorlah se je mogoče ukvarjati z ribiškim turizmom: mogoče se je podati v spremstvu ribičev na morje, ribariti in že na barki pojesti ujete ribe. Obmorski in ribiški kraji imajo tudi svoja plovila. Po Caorlah je dobila ime Caorlina: to je lahka ribiška in tovorna barka z visoko nosilnostjo, ki se uporablja pri plovbi po rekah in lagunah. O nji so se ohranila pričevanja že iz 16. stoletja. Pri caorlini sta premec in krma podaljšana navzgor in med sabo popolnoma enaka, zaradi česar se lahko smer ladje spremeni zelo preprosto. Caorlina je torej podobna gondoli in jo lahko z vesli poganja tudi več veslačev. Pri prehodu skozi kanale jo je mogoče s pomočjo vrvi tudi vleči s kopnega, na morju pa se na nji lahko tudi razpnejo jadra. Toda caorlina se ni uporabljala in se ne uporablja samo v Caorlah: če so na morju in v laguni potrebovali podporno barko pri ribolovu (še zlasti v primeru pritrjenih zabodnih mrež), se je to plovilo uporabljalo tudi v sladkovodnih predelih. Povrtninarji z otokov beneške lagune so se na caorlinah zgodaj zjutraj peljali do tržnice v Rialtu, pri čemer so vedno tekmovali, kdo bo prišel prej, ker je zmagovalec potem na tržnici dobil najlepše mesto za prodajo svojih proizvodov. Delavnice za izdelovanje teh bark, kakor tudi za izdelovanje večjih plovil, imenovanih burci, so se večinoma nahajale ob bregovih reke Sile v smeri proti Trevisu. Danes je mogoče videti veliko takih plovil na športnih tekmovanjih veslačev (palii remieri) ali pa na prireditvah, ki obujajo stare tradicije (zgodovisnkih regatah) in ki potekajo po vodnih poteh v okolici Benetk. Rečni ribolov je bil ob ribolovu v kanalih in jarkih venetskega podeželja vsakodnevna in zelo razširjena dejavnost med lokalnim prebivalstvom. Ribe so bile za mnoge glavna sestavina njihove prehrane. Takrat so ribe lovili z rudimentarnimi, vendar učinkovitimi orodji. Ta so se izdelovala po tradicionalnih postopkih, ki so bili tudi pomembna kulturna dediščina prebivalstva v porečjih. Zelo zanimivo orodje, ki ga je mogoče še danes opaziti v lagunah, je bila tudi posebne vrste tehtnica (bilancia), sestavljena iz kvadratne mreže, napete s pomočjo železnih lokov, ki so jih na konceh oteževale svinčene uteži. Nekoč so se izdelovale iz bambusovega trsja. Stranice kvadrata so lahko dolge meter ali tudi več metrov, tako da lahko razpotegnjena mreža pokrije reko ali kanal po vsej njeni oz. njegovi širini. Orodje se z brega ali s čolna potopi v vodo, tako da se usede na morsko dno. Tam ostane nekaj časa, nato pa ga je treba naglo dvigniti, tako da se ribe, ki v tistem trenutku plavajo nad mrežo tudi zaradi v vodi lebdečih vab, ujamejo. Pri tem se sproži vzvodni sistem s pomočjo kola, na skrajnosti katerega se priveže vrvica ali pa škripec. Pasovi iz trtnih mladik: ta sistem ribarjenja v rekah in v lagunah se je uporabljal v preteklosti, ko je bila tehnologija še slabo razvita. Naši dedje so prepletali med sabo trtne mladike, ki so jih pridobivali z obrezovanjem, tako da so iz njih pridobivali debele pasove, v katere so po potrebi vstavili tudi kako vabo. Ti pasovi so v vodi ustvarjali navidezna zatočišča za jegulje. Po nekaj dneh so se povlekli iz vode skupaj z jeguljami, ki so se skrile vanje. Kot pasti so se za ribe uporabljale tudi vrše (t.i. bertavelli), nekakšne mreže v obliki lijaka (nekoč so se izdelovale iz vrbovja), v katere lahko ribe priplavajo, potem pa ne najdejo več izhoda, tako da jih lahko šele ribič potegne ven skozi ozko grlo tega lijakastega orodja. Vir: Brošura (POBUDA SKUPNOSTI INTERREG III A Italija/Slovenila 2000/2006 – PROJEKT “COAST TO COAST” TURISTIČNO/OKOLJSKA IN KULTURNA sekcija” (koda projekta BAVEN 222071)

Vaše Mnenje

Dostop
Urejenost

Leave a Comment